Skoraj neverjetno je, kako je tako slikovita dolina med Mojstrano in Gozdom Martuljkom tako slabo poznana. Po svojih lepotah se lahko primerja s katerokoli drugo dolino, poleg tega pa so dolga leta hudourniških delovanj naredila svoje in dala dolini nekakšen divji, skoraj romantičen, če že ne kar pravljični videz, ki spominja na pokrajino iz Gospodarja prstanov.

Iz Kranjske Gore se po že znani poti odpravimo proti Jesenicam in malo pred Mojstrano, pri vasi Podkuže zavijemo levo na avtomobilsko cesto, gremo nekaj deset metrov levo po njej in zapeljemo na lepo gozdno cesto, ki se odcepi desno navkreber. Takoj smo v samoti gozda in po tunelu se dolina še zoži. Pred tem imamo lep pogled na Belco, ki leži pod stopničastim skalnatim pobočjem, Štenge imenovanim.

Cesta je lepo vzdrževana in na trenutke zelo strma, vendar nas zanimivi pogledi na grape okoli nas, na ostre in strme stene mimo katerih se peljemo, na strmo piramido Kepe desno od nas, odvrne od misli na strm klanec.

Za ves naš trud smo poplačani že z samo potjo, na koncu katere se nam še odpre pogled na severno stran Karavank, saj smo dosegli njihov vrh, greben, ki je tudi državna meja.

Vrnitev je po isti poti in tu pazimo, da na kamniti cesti zaradi strmine ne dosegamo prevelikih hitrosti, ki je lahko usodna pri zdrsu gum na peščeni podlagi.