Obleke so zame vedno imele poseben pomen. Ne le kot kos garderobe, temveč kot podaljšek osebnosti. Že kot majhna deklica sem se rada oblačila v mamina oblačila in hodila po stanovanju kot po modni pisti. Takrat še nisem razumela, kaj pomenijo modne kombinacije ali kroji, a sem se v določenih oblekah preprosto počutila drugače. Bolj samozavestno, bolj odraslo, bolj pomembno.
Skozi leta se je moj okus spreminjal. V srednji šoli sem eksperimentirala z različnimi stili, barvami in vzorci, pogosto tudi povsem neusklajeno. A to je bil del poti. Z oblekami sem izražala razpoloženje. Če sem bila dobre volje, sem posegla po svetlih barvah, v bolj umirjenih dneh pa po nevtralnih tonih. Obleke so mi pomagale izraziti, kar z besedami včasih nisem znala.
Ko sem začela delati, sem modni okus nekoliko prilagodila. Bolj strukturirane linije, bolj premišljene kombinacije. Ugotovila sem, da te ljudje pogosto najprej ocenijo po videzu, še preden kaj poveš. In čeprav se zdi površinsko, sem se odločila, da bom ta vtis obrnila sebi v prid. Dobra obleka je pri meni postala sinonim za urejenost, zanesljivost in profesionalnost.
Danes imam v omari nekaj ključnih kosov, ki me nikoli ne razočarajo. V njih se počutim udobno in močno. Zame obleke niso več le del jutranje rutine, temveč način, kako se povežem sama s sabo, preden stopim v svet. So moj oklep in hkrati moj izraz. In najboljši občutek? Ko nekdo reče: Ti pa res znaš nositi obleke. Takrat vem, da sem izbrala pravo.
Zanimivo je, kako lahko že ena obleka spremeni tvoje razpoloženje. Ko oblečeš nekaj, kar ti je pisano na kožo, se tvoje telo drži drugače, pogledaš se v ogledalo z več ponosa. Obleke niso le za druge, so predvsem za nas same. In ko to enkrat dojameš, se začneš oblačiti z več srca in manj pritiska.
Zato danes obleke izbiram z občutkom. Ne po pravilih mode, temveč po tem, kaj v meni vzbudijo.